V soboto se je odvijalo drugo žegnanje koles v Šentrupertu. Zaradi slabega vremena se nas ga je udeležilo le 10 kolesarjev (z župnikom vred, ki tudi kolesari). Razpisane so bile sicer tri ture, eno od njih naj bi vodila tudi jaz, ampak ker nas je bilo malo in ker je rahlo rosilo, smo po žegnanju opravili le kratek krog (6 km). Ostali niso bili pri volji za turo, jaz pa nisem mogla iz svoje kože in sem opravila solo turo. Izhodišče je bilo v Dragi pri Možini, nato pa sem šla najprej po dolini Bistrice do odcepa za Plavštajnerja, nato pa po gozdni poti, ki je bila močno blatna zaradi vlake in dežja, ob Bistrici navzgor. Dvakrat sem jo tudi prečkala po kamnih. Ko se je pot končala, sem si oprtala kolo na rame in odsopihala v strm breg višje na pot, ki vodi na Brdo in Hude Ravne. Od tam sem po gozdni poti nadaljevala do kraja Dole pri Litiji in nato po že znani poti do odcepa za Magolnik. Ker je bila ura že kar pozna, vreme pa ne idealno in tudi lakota in utrujenost sta me že načenjali, sem se proti cilju odpeljala po glavni cesti (ki je bila od tu naprej pa do Raven zame nova), nato pa sem nad Drago zavila v gozd in našla novo zapuščeno gozdno potko, po kateri sem prispela na cilj. Ker sem bila sama, ni bilo afterja pri Možini, pač pa šele doma.
Mojca Starič
