Na začetku, v 1. letniku gimnazije, ko smo se učenci, ki smo se v šolskem letu 2000/2001 pripravljali za Cankarjevo tekmovanje, poglabljali v planinsko literaturo, so bili junaki s knjižnih strani. Junaki, ki na zemeljskih točkah, s katerih se pogled na zvezde zdi jasnejši, soočeni z elementarnimi silami narave v tovariškem ozračju preizkušajo meje lastne zmogljivosti. Bili so zametki skrivnega, neizrečenega, a plamenečega ponosa: da se ob bok najboljšim svetovnim alpinistom lahko najmanj enakovredno postavijo tudi slovenski fantje in možje (polje za ženske protagonistke vsekakor ostaja odprto). Ob pogledu na od gorskega vetra prebičane, a zmagoslavne fotografije njihovih obrazov se je zdelo, kot da jim je to v krvi. Kot da so se rodili zato, da z neprevzetnim ponosom stojijo na vrhu osemtisočakov in jih pri tem še tak dosežek ne zaziblje v samozadovoljstvo, temveč se vedno znova odpravijo na pot. Mnogokrat – in v tem je svojevrstni dosežek slovenskega alpinizma, ki ga občudujejo tudi drugi narodi – po prvenstvenih smereh. Med prebrano literaturo v pripravah na tekmovanje sta mi tistega leta v spominu najbolj izrazito ostali Pot Nejca Zaplotnika, knjiga, ki ima med slovensko planinsko literaturo legendarni status, ter prebrani članki in reportaže enega zmed najbolj prepoznavnih slovenskih vrhunskih alpinistov Vikija Grošlja.
Priložnosti, ko junaki s knjižnih strani oživijo kot junaki iz mesa in krvi, so nekaj posebnega. Takšno priložnost je ponudil večer, ki se je sredi letošnjega februarja v organizaciji Knjižnice Pavla Golie Trebnje in Planinskega društva Polet Šentrupert odvil v prireditveni dvorani OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Osrednja osebnost večera je bil Viki Grošelj, ki je ob 40-letnici svojih soočanj s Himalajo obiskovalce predavanja popeljal v zgodbe s strmih, zasneženih, zaledenelih pobočij strehe sveta. Z besedami, ki jih spremlja pogled iz živih modrih oči z odsevom vsega, kar so na svoji poti videle, nam je približal svet, poln »osupljivih prizorov, ob katerih zbledi ves človeški napuh«. O tem svetu je v založbi Delo lansko leto ob štiridesetletnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak izšla knjiga, v kateri so v obliki okoli 30 člankov in intervjujev iz Sobotne priloge zbrani zapisi, ki pričajo o slovenskem in svetovnem dogajanju v Himalaji. Pero Vikija Grošlja jim podeli poseben čar, saj gre za alpinsta, ki zna vrhunske dosežke, življenjske pustolovščine in odkrivanje lepot Himalaje tudi privlačno ubesediti in približati bralcu, hkrati pa jim je lastna avtentičnost, saj prihajajo iz človeka, ki je vse zapisano doživel na lastni koži. Človeku, za katerega bi lahko dejali, da mu nič človeškega ni tuje. Knjigo je v okras tudi bogata fotografska podoba – pravi dokument časa.
Ob Vikijevem pripovedovanju v tistem večeru se je zbranim poslušalcem izkristalizirala osebna zgodba človeka, ki je kot deček svet okoli sebe odkrival z veliko radovednostjo, se v 6. razredu zataknil zaradi zaljubljenosti (simpatično!) in si prve korake v svet plezanja utrl na vznožju Šmarne gore. Za njim je bilo devet let trdega gorniškega življenja, preden je jeseni 1975 postal član takrat še jugoslovanske odprave slovenskih plezalcev pod vodstvom Aleša Kunaverja s ciljem preplezati novo smer v južni steni 8463 m visokega Makaluja. To jim je tudi uspelo in z dosežkom, ki še danes velja za velik podvig, so slovenski himalaizem umestili na svetovno raven.
Od takrat se je Viki Grošelj še velikokrat vrnil v to čudežno deželo, za katero pravi, da je vsakega med alpinisti, ki delijo ljubezen do nje, oblikovala po svoje. Stal je na desetih od štirinajstih himalajskih osemtisočakov; je Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov. Njegovo pot spoznavanja tisočerih obrazov Himalaje, na kateri so ga pričakala tako velika zmagoslavja kot tragedije, so v veliki meri zaznamovala srečanja z ljudmi: v prvi vrsti z domačini iz Nepala, preprostimi ljudmi, ki jih sam imenuje ljudje, »ki jih imaš že vnaprej rad«. Srečal se je s človekom takega kova, kot je Edmund Hillary, ki je na Mount Everestu skupaj s šerpo Tensingom Norgayjem zaoral ledino. Legenda himalaizma je slovensko smučarsko odpravo na Everest (leta 2000 je Davo Krničar kot prvi na svetu smučal z vrha Everesta) toplo sprejel na častnem konzulatu Nove Zelandije v Nepalu in se po Grošljevih besedah izkazal za preprostega in dostopnega človeka, navdušenega nad novimi izzivi – prav takšnega, kot je bil tisti, ki ga je takrat imela pred očmi slovenska smučarska odprava. “Ja, tako je treba, to je tisto pravo: potreben je nov izziv!” jim je s svojimi besedami vlil še dodatnega zagona. In obisk se je iz predvidenih 20 minut raztegnil na tri ure in pol.
Druži ga prijateljstvo in sodelovanje z enim od najpomembnejših predstavnikov svetovnega alpinizma, sedaj 71-letnim Reinholdom Messnerjem. Gre za človeka, za katerega Viki v naslovu intervjuja z njim pravi, da »mu zgodb ne zmanjka, če bi mu jih, bi bil sam zgodba«. To karizmatični snovalec gorniških muzejev Messner Mountain Museum nad Bolzanom ter bodoči režiser igranih dokumentarnih filmov o gorah in ljudeh vztrajno dokazuje na vsakem koraku. Plod medsebojnega sodelovanja je bil tudi nedavni Messnerjev obisk v Sloveniji z navdušenim odzivom pozornega občinstva v Cankarjevem domu.
Spomnil se je na prijatelja Nejca Zaplotnika, ki se je leta 1983 smrtno ponesrečil na odpravi na Manaslu. Ob ponovnem obisku njegovega groba je ugotovil, da je Himalaja resnično prispodoba preobražanja in minevanja, saj njegovega groba ni več, pod seboj ga je namreč pokopal ledenik. Ostaja pa živ spomin na prijatelja, o katerem pravi, da se je »bolečina ob njegovi izgubi skozi leta spremenila v spoštovanje, srečo in ponos«, saj mu je bilo z njim, kot mu je Nejc zapisal v posvetilu svoje knjige Pot, »… dano dobršen kos poti prehoditi skupaj in iz iste malhe zobati drobtine«.
Dotaknil se je zgodbe o uspehu o že leta 1979 ustanovljeni šoli Alpinistični šoli za nepalske alpiniste pod Anapurno, za kar je zaslužen vodja odprave Aleš Kunaver, ter – čeprav gora njegovega življenja ostaja Mount Everest – pripovedoval o zadanem cilju, da bo skupaj s prijatelji, slovenskimi alpinisti in Hrvatom Stipetom Božićem stal na vrhu vseh vrhov posameznih celin, pri čemer je še posebej izpostavil svojo fascinacijo nad Antarktiko. Kot enega izmed svojih največjih življenjskih dosežkov pa šteje reševanje Tomaža Humarja leta 2005, čeprav pri tem podvigu ni stopil iz hiše, je bilo pa zato potrebno pokazati veliko organizacijske in diplomacijske spretnosti.
Po lanskoletnem rušilnem potresu v Nepalu, katerega katastrofalne posledice je Viki Grošelj kot udeleženec ene izmed odprav v tistih dneh videl z lastnimi očmi in jih opisal ko »hojo skozi obup«, se je odločil za organiziranje humanitarne pomoči prebivalcem na prizadetem območju. S pomočjo dobrih ljudi je zbral precej večji znesek od tistega, na katerega je sprva računal, ter poskrbel, da je humanitarna pomoč prišla neposredno v roke najbolj potrebnim. V tem kontekstu nam je spregovoril o tem, kako se človeka dotakne etično ravnanje ljudi, ki so izgubili vse razen dostojanstva. Ko se je izkazalo, da je prišlo do napake – razdeljena je bila humanitarna pomoč za sedem družin, na tistem območju pa jih je živelo šest, sta dva človeka iz skupnosti vpijoč pritekla za odhajajočimi člani odprave in začela pojasnjevati, da vračajo pomoč za sedmo družino. “Odvečnega” denarja humanitarci seveda niso vzeli nazaj, so pa dobili dokaz o poštenosti domačinov. Tudi del izkupička Vikijeve zadnje knjige bo namenjen pomoči na območju potresa.
Med pripovedovanjem se je izkristaliziralo, da je prostor med 0 in 8848 m nadmorske višine prostor neskončne zgodbe o ljubezni do gora in narave, o vrhunskem alpinizmu, ki ni zaverovan sam vase, temveč mu je lastna odprtost do soljudi, narave in sveta, ki ga obdaja. Ta odprtost gre seveda z roko v roki z nujno potrebno umaknjenostjo vase v obdobjih, ki zahtevajo premislek in osredotočenost. A ena od najlepših, intuitivno začutenih potez Vikijevega značaja, ki je pogosto skupna alpinistom zares vrhunskega kova, je, da občasen umik vase ne pomeni tudi narcistične zaverovanosti v svoj lastni ego. Obstajajo junaki, ki jih neugnani pustolovski duh vedno znova neustavljivo vabi k preizkušanju lastnih meja, hkrati pa se tega lotevajo z zavedanjem, v sozvočju z naravo in samim seboj ter z občutkom odgovornosti do družbe. Prav junaki s takšnim predznakom so junaki, ki to za vedno ostanejo.
Vprašanje, zakaj se človek odpravi v gore, bo morda za vedno ostalo nikoli do konca pojasnjena, velika sfingina uganka. Zdi se, da je v tem določen čar, neujemljiva in neukrotljiva lepota – ter hkrati neizmerno veliko prostora za vse tiste pustolovščine, ki še pridejo. Kot pravi eden izmed številnih Vikijevih intervjuvancev, angleški filmski in gledališki igralec Brian Blessed: »Največja nevarnost v življenju je ne predati se pustolovščinam.« Naj jih hoja po gorskih poteh Vikiju, udeležencem večera, ki so se izkazali kot odlični poslušalci z zanimivimi, tudi šaljivi vprašanji (kot na primer tisto o obstoju jetija), pa tudi vsem ostalim planincem prinese še mnogo.
besedilo: Andreja Udovč
foto: Urban Dimec
