V soboto, 25. marca, na materinski dan, smo imeli Poletovci organiziran tretji izlet v letu 2017. Vremenska napoved je za ta dan obljubljala fenomenalen, sončen in topel dan. Zbralo se nas je 51, od tega kar nekaj otrok, saj se nam je po dolgem času pridružila Marta z mladimi člani planinskega krožka na OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Avtobus je po načrtih odpeljal iz Šentruperta, se ustavil na Mirni, v Trebnjem in na Dolgem mostu v Ljubljani, prva daljša postaja pa je sledila na počivališču Lom, kjer smo si v večini privoščili kavico. Po dobrih 20 minutah smo pot nadaljevali proti Sežani, pobrali še zadnjega člana, Marjana Olenika, in vožnjo nadaljevali mimo Dutovelj in Komna do vasi Lipa, kjer je bil začetek naše poti. Vožnjo mimo prelepih kraških vasi nam je Marjan krajšal z zanimivimi zgodbami in legendami o imenih krajev in še čim.
V vasi Lipa nas je avtobus odložil, Marjan nam je razložil nekaj stvari o Soški fronti in že se je dolga kolona pohodnikov začela vzpenjati proti prvemu vrhu, Trstelju, na nadmorski višini 643 m. Pot je minila zelo hitro, saj smo ves čas pridno klepetali. En dva tri smo bili pri Stjenkovi koči, ki se nahaja malo malo pod vrhom, in tu naredili prvi krajši postanek za okrepčilo. Sledil je vzpon na vrh, med katerim smo Marjan ter ostali vodniki planincem razkrivali, do katerih razglednih točk seže naš pogled. Sledil je spust proti vrhu Stola na nadmorski višini 628 m. Večino poti so nas spremljali jarki in kraške jame, ki so pričali o Soški fronti. Seveda smo si prvo, ki so jo na poti opazili otroci, z zanimanjem ogledali tudi starejši.
Pot smo nato nadaljevali po grebenu Črnih hribov: Lesenjaka (555 m), Renškega vrha (449 m) in Fajti hriba (449m) ter mimo neštetih jarkov in zaklonišč do spomenika na Cerju (343 m). Vmes, približno na pol poti, je sledil postanek za malico in hidracijo. Med tem sem puncam, zainteresiranim za iskanje divjih špargljev, razkrila skrivnost, kako jih najti.
Po približno petih urah lahkotne hoje smo prispeli do cilja našega izleta, spomenika na Cerju. Med potjo smo lahko občudovali čudovit razgled na morje in okoliške hribe. Na hitro smo se preoblekli, degustirali različne sladke in tekoče zadeve in že nas je Marjan začel priganjati, da se nam mudi na ogled pomnika braniteljev Slovenske zemlje. Tam smo z zanimanjem prisluhnili temeljiti in zanimivi razlagi o pomenu razstavnih prostorov/nadstropij. Za konec smo šli še na »teraso« s prelepim razgledom, se zahvalili za strokovno vodenje in že sedli v avtobus.
Naslednji na programu je bil ogled Krompirjeve jame, kjer je v vojnih časih potekala fronta – tu se je skrivalo do 500 vojakov in general štab. Glede na izraze na naših obrazih je bilo razbrati, da nam nekako ni jasno, kam so se vsi stlačili. Sledila je še zaslužena malica v eni od bližnjih osmic, za piko na i je poskrbel kraški teran.
Preostalo nam ni drugega, kot da se polni doživetij v prečudovitem vremenu, ob neverjetnem razgledu in v dobri družbi odpravimo proti domu. Najprej smo oddali Marjana v Sežani, sledil je postanek v Ljubljani, ker smo se končno poslovili tudi mi in preostalim udeležencem zaželeli srečno pot na Dolenjsko in čimprejšnje snidenje.
besedilo: Alenka Potrč
fotografije: Martin Železnik
