Leto se hitro obrne in prinese nova pričakovanja ter željo, da bi videli
še več naših lepih hribov. Planinci PD Polet smo si za naš prvi
letošnji izlet izbrali Sveto Trojico nad Pivko. V soboto, 23. januarja
smo se z avtobusom odpeljali proti Ljubljani, kjer so se nam pridružili
še prijatelji z Kamnika. Izlet sva vodila Daniel Pejović in Marjan
Kobav. Zasluga, da se nas je zbralo kar 36, gre seveda Bojanu.
Do Loma smo opravili formalnosti, kava pa nas je predramila.
V Slovenski vasi smo zapustili avtobus. Sledil je voden ogled
Ekomuzeja pivških presihajočih jezer, kjer smo si ogledali izredno
zanimivo interaktivno razstavo. Izvedeli smo, da je presihajočih jezer
na Pivškem kar 17. Povedali so nam, kako nastajajo in izginjajo, kako
so živeli ljudje ob njih, katere pripovedi krožijo o njih in kako so
dobila svoja imena. Ogledali smo si tudi krajši film. Muzej je na ogled
kar v dveh nivojih.
V muzeju in iz zloženke o izletu smo pridobili številne podatke, ki so
nam obogatili poznavanje okolice, da smo se počutili bolj domače.
Nekaj čez deveto uro smo pričeli z hojo mimo pašnikov proti
Petelinjskem jezeru. Jezero še v svoji lepoti zasijalo šele, ko smo
prehodil polovico strmega pašnika nad njim. (Vse pohvale inženirju,
ki si je izmisli patent za vrata na pašniku.) Vreme je bilo oblačno, na
začetku je celo rahlo snežilo. Dosegli smo prve izravnave in hodili
kar nekaj časa po kolovozu. Z razgledom nismo bili nagrajeni, saj je
bilo megleno. Vmes smo se večkrat ustavili in uživali v sproščenem
vzdušju. Nekoliko višje pot ni bila več kopna, vendar smo lahko
hodili. Z desne se nam je priključila pot iz Vlačnega. Še zadnjič smo
prečkali makadamsko pot in se odpočili ob kamnu z zanimivimi
ornamenti. Zadnji del poti je bil najtežji, pot je bila strma, pod
nogami pa smo mleli sneg. V naskoku smo osvojili vrh, kjer smo si
ogledali Cerkev Svete Trojice, rožo vetrov, česa več pa ni bilo
mogoče videti – narava se nam včasih razgali, drugič pač ne.
“Ob lepem vremenu bi bil razgled krasen,” smo tarnali. Na vrhu je
bilo vetrovno, zaradi česar smo jo po fotografiranju hitro ubrali v
dolino proti Vasi Trnje, kjer nas je v Vlačnem čakal avtobus.
V eni uri smo bili pri njem. Ravno ob sestopu je posijalo sonce in vrh s
cerkvico se je kopal v sončnih žarkih. Branko in Marija sta poskrbela,
da smo si potešili lakoto in žejo z potico in cvičkom, kam bi še s
kosilom. Pa vendar smo se odpeljali v Kantino Vojaškega muzeja v
Pivki, kjer smo se zasluženo okrepčali. Zanimiva je bila trgovina z
vojaško opremo, muzej pa smo že videli enkrat prej. Siti in dobre
volje smo se odpeljali proti Šentrupertu. Izlet je bil ravno pravšnja
uvertura za nabiranje kondicije in priprave na zahtevnejše ture.
Posebej pa moramo pohvaliti Katarino, ki je bila najmlajša
udeleženka izleta in je hodila odlično. V Šentrupert smo prispeli
okoli šestih zvečer in si po prijetnem dnevu zaželeli srečno!
Daniel Pejović