Že deveto leto se planinci našega društva skupaj s planinci PD Trebnje odpravimo na skupni izlet. Skupni izlet vsako leto vodi in pripravi eno društvo, letos smo bili na vrsti Poletovci. Trebanjci velikokrat pripravijo skupni izlet ob zahodni meji Slovenije, Poletovci pa se ponavadi usmerimo proti jugu.
Letošnji skupni izlet je bil v razpisan že za soboto, 17. septembra. Naš skupni cilj so bile Samarske stene, 1302 m visok vrh v naravnem rezervatu v Gorskem Kotarju. Zaradi slabe vremenske napovedi so se vodniki odločili, da se temin izleta prestavi za štirinajst dni. Kljub slabši vremenski napovedi (dež in nižje temperature) smo se v soboto, 1. oktobra, planinci iz Šentruperta že zgodaj zjutraj odpravili na pot. V Trebnjem so se nam pridružili še naši prijatelji, tako da se nas je zbralo lepo okroglo število – trideset planincev. Odpeljali smo proti Kočevju, prečkali mejo pri Petrini in nadaljevali proti Delnicam. Po krajšem postanku smo se peljali do Mrkopanja, pa skozi Tuk in nato po makadamski cesti še slabih trinajst kilometrov skozi gozd do našega izhodišča. Vodnik Edo, ki v teh krajih ni bil prvič in ki je pripravil izlet, nam je predstavil potek poti ter nas opozoril na nevarnosti in posebnosti. Ko smo se pripravljali na začetek hoje, so nas že pozdravile prve dežne kaplje. Na pot smo se podali v upanju, da ne bo deževalo ves dan. Markacije so nas vodile skozi gozd in že kmalu smo se strmo vzpeli mimo neverjetnih skalnih gmot. Skozi ozke sklane strme vzpone smo bili kmalu tik pod najvišjim vrhom Samarskih sten. Na sklanem vrhu, ki je samo malo kukal iz gozda, ni bilo prostora za vse, zato smo se morali razdeliti v več skupin. Dež smo z dobro voljo pregnali, vendar smo morali še posebno pri sestopu kar paziti, da nam ni spodrsnilo. Nato smo ubrali pot skozi gozd mimo vrtače do Doline vil. Sledil je vzpon na vrh Stepenic (sklani vrh z višino 1208 m). Malico smo si privoščili v Faraonovi dolini, nato pa se splezali še na vrh Piramide (višina 1270 m).
Izza oblakov je pokukalo sonce in lahko smo opazovali neverjetne sklane gmote, ki so kot kocke razporejene v polkrogu v gozdu. Pot je speljana mimo teh gmot in vseskozi vodi po gozdu. Presenečeni smo bili in očarani, saj česa podobnega pri nas ni. Pravljični svet Samarskih sten je edinstven geomorfološki fenomen Krasa. Območje je vključeno v strogi naravni rezervat, kar pomeni, da vanj ni dovoljen noben človeški poseg, zato smo se morali po poti plezati tudi čez podrta drevesa, v skalnih gmotah pa seveda ni bilo nobenih klinov ali jeklenic.
Povzpeli smo se še mimo Velikega kanjona, ki sta ga Damjana in Martin tudi preplezala, ostali pa smo se odpravili po lažji poti. Nato smo skupaj nadaljevali do Ratkovega zavetišča ter po krajšem postanku pri lesenem zavetišču ter ogledu pohod krožno zaključili pri našem avtobusu. Odpeljali smo se do planinskega doma v Tuku in potem nadaljevali proti domu. Sledil je še postanek v Bosiljevem za topli obrok ter vožnja do doma. Vrnili smo se v večernih urah, polni vtisov, z načrti in željami po novih planinskih podvigih. Zagotovo se bomo v to področje še vrnili, saj so Samarske stene na južnem delu po zagotovilu vodnika Eda še bolj zanimive.
Martina Ruperčič
