Na marčevsko mrzlo sobotno jutro smo se Poletovci odpravili kot lastovke v toplejše kraje. Kar 56 nas je bilo v jati. Vodnika Damjan in Martin sta poskrbela, da smo leteli v pravo smer. Na Primorskem nas je pričakalo sonce, nasmejani lokalni vodnik Marjan in narava, ki se že odeva v prve pomladanske cvetove.
Pohod smo začeli na Križišču (tako se je včasih reklo kraju Dragonja) in jo mimo smetišča mahnili po starih poteh, po katerih so nekdaj tovorili žito v mline. Zaradi obilice padavin je bil prvi izziv, da preverimo, če v nas še živi otrok in znamo uživati v veeelikih blaaatnih lužah. No, ena od udeleženk se je izziva lotila pripravljena in je s sabo prinesla plavutke. Ob poti sta nas hrzajoč pozdravila dva žrebička, ki sta pokazala, da lahko okoliščine vedno obrneš v svoj prid in blato spremeniš npr. v blatno kopel. Pomladanski cveti so nam – še vedno navajenih zime – jemali dih: cvetoči mandljevec, vijolice, češnje, breskve …
In že smo prispeli na naš prvi cilj. Vas Krkavče. Center Bržanije. Istrska arhitektura z ozkimi ulicami in strnjenimi kamnitimi hiškami, okrašenimi s cvetjem. Vas, kamor se človek pride naužit miru, tišine in lepote. Pa še vsaj po dveh stvareh so znani – njihova cerkev je edina, ki ima znak občine v obliki velikega sonca vdelan kar v kropilnik, duhovnik pa naj bi bil tam pokopan skupaj s kuharico. Po kratkem počitku smo pot nadaljevali mimo oljčnih nasadov do sv. Petra. Poti, po katerih so nekdaj hodile naše Šavrinke. Dekleta in žene, ki so zaradi revščine in gospodarske krize hodile vse tja do Trsta, da so prodale kmečke pridelke in preživele svoje družine. Največkrat so prodajale jajca, zato so jih klicali kar jajčarice.
V Sv. Petru nas je za mizo, obloženo z domačimi dobrotami, pričakal mladi gospodar vinske kleti Ferran-Rupnik. 40.000 litrov vina pridelajo in tudi izvrstno olivno olje je njihovo. Iz njegovega pripovedovanja je vela ljubezen do trte in hvaležnost ter ponižnost, ki jo pozna človek, povezan z zemljo in odvisen od njene radodarnosti. Naši moški pa niso mogli prehvaliti njihove malvazije.
Počasi smo se med oljčnimi nasadi spustili proti morju. Domačini so ravno obrezovali drevesa. In ker se bliža cvetna nedelja, smo nabrali nekaj vejic za seboj. Oljka je bila od nekdaj cenjena. Simbolizira mir in blagostanje. Kdo ve, mogoče bodo naše vejice pripomogle, da se ti dve tako iskani dobrini, počasi spet prebudita … Mimo znane Tonine hiše, kjer domuje etnološka zbirka in stari oljčni mlin ali torklja, smo prišli do avtobusa, ki nam je skrajšal pot do solin, naše zadnje postaje.
Krajinski part Sečoveljske soline je naš slovenski ponos. Stoletja in desetine rodov, ki so jih z ljubeznijo negovale, so bile potrebne, da so nastale. Sedem stoletij so že tukaj, kar je edinstveno v svetovnem merilu. V severnem delu, imenovanem Lera, še vedno pridelujejo sol. Ogledali smo si film, da smo lahko začutili, kako trdo prislužen kruh je v solinah in kako so soline ponesle dober glas o nas po vsem svetu. Sprehod po krajinskem parku je bil pravi raj za naše ljubiteljske fotografe. V objektiv se je ujela tudi kakšna od 272 ptic, ki so tukaj našle svoj dom.
In ravno tu se srečata reka in potok, ki sta poimenovala našo pot, Dragonja in Drnica. Izlila sta se v morje in naznanila zaključek naše poti. No, ne še čisto. Člani Poleta se zavedamo, da gre ljubezen skozi želodec, zato je ob koncu vedno poskrbljeno tudi za to. Tokrat je bilo ljubezni v izobilju, saj sta praznovala rojstni dan ravno na ta dan naša vodnica Alenka in predsednik Bojan. Tako smo bili poleg večerje deležni še razvajanja s sladicami, naš predsednik pa je poskrbel, da smo tudi nazdravili. Lepo je biti Poletovec.
Melita Zupančič, PD Polet
no images were found