12. novembra 2016, na martinovo, smo se planinci že zgodaj zjutraj odpravili na naš že dvanajsti letošnji pohod. Jože Bučar, ki je pripravljal ta izlet, nam je že v razpisu razkril, da nas bo pot tokrat povedla na Vipavsko. Vreme se je med tednom dodobra skisalo, obilno deževje med tednom ni za soboto obetalo nič dobrega in kar veliko se nas je spraševalo, če bomo izlet zaradi vremena prestavili. K sreči je bila napoved za sobotno dopoldne na Vipavskem koncu odlična, tako da se nas je na soboto zgodaj zjutraj zbralo kar 26 planincev. V Ljubljani smo pobrali še nekaj prijateljev in naša vesela druščina se je odpeljala proti Logatcu, nadaljevali smo do Cola. Kar naenkrat smo opazili, da se vozimo skozi zasneženo pokrajino. Presenečeni smo ugibali, ali bomo imeli tudi na naši pohodni poti sneg.
Na Predmeji nas je na začetku poti pozdravil prijazen domačin, ki nam je najprej predstavil vas, znamenitosti in zgodovino tega dela Trnovske planote, ki mu domačini pravijo Gora. Skupaj z ženo sta nas pogostila v obnovljeni stari hiši. Zunaj je brila ostra vipavska burja, tako da smo si za hip kar zaželeli, da bi ostali na toplem ob čaju, kavi in domačih sladicah. Zakonca Čotar sta se nam tako na lep način povrnila gostoljubje, ki sta ga bila deležna na naši Steklasovi poti, ko sta bila s skupino povabljena v Bučarjevo klet.
Še tako ostra burja pohodnikov ni zadržala. Pohod smo začeli pri spomeniku Materi Gori 802 m nad morjem in se podali na Pot po robu, ki naj je vodila po skalnatem robu planote po valovitem kraškem svetu, skozi bukove gozdičke, čez pašnike in travnike, pa tudi mimo samotnih kmetij. Vso pot smo lahko uživali ob razgledih na Vipavsko dolino, Kras in vrhove Trnovske planote. Snega je bilo samo za vzorec, veter se je čez nekaj časa umiril in skozi oblake je začelo kukati sonce. Seveda smo se morali po dobri uri hoje ustaviti, se malce okrepčati z dobrotami iz nahrbtnika in potem smo spet nadaljevali pot. Pot po robu se je prepletala tudi z drugimi označenimi pohodnimi potmi, tako da so nas spremljale kar štiri različne markacije, katerim smo sledili do kamnite spirale, posebne skulpture, ki ima obliko polža in je speljana v kraško dolinico. Na začetku polža pa je postavljena tudi kamnita piramida. Kamnito spiralo je ustvaril Dolenjec Damjan Popelar s pomočjo prijateljev, svojcev in domačinov.
Pot smo nadaljevali po kraškem svetu in kmalu prišli do ene največjih naravnih znamenitosti na Gori. Pred nami se je odprlo naravno okno v skalnatem koralnem grebenu. Na tabli – smerokazu smo si lahko tudi prebrali legendo, kako je pravzaprav hudič bil kriv, da je nastala luknja v skali, ki se danes imenuje Otliško okno. Nadaljevali smo po Poti po Angelski gori proti najvišji točki naše poti, Sinjemu vrhu, ki leži 1002 m nad morjem. Zadnji del poti je bil prekrit s snegom, ki pa ni preveč oteževal našega vzpona. Z vrha se je odpiral prekrasen razgled na bližnje in daljne vrhove, ki so bili prekriti s snegom, pa vse do morja na jugu.
Z vrha smo se hitro spustili do okrepčevalnice, si privoščili toplo večerjo in si za zaključek še ogledali rove, ki so ostali še iz prve svetovne vojne, ko so hoteli Italijani črpati vodo iz doline na to področje. Sistem za črpanje vode se ni nikoli uporabljal, mogočni rovi pa so ostali.
Avtobus nas je že čakal pred gostiščem. Polni novih vtisov in doživetij smo se v poznih popoldanskih urah vrnili domov.
Martina Ruperčič
