V četrtek, 14. marca, je 13 članov PD Polet v sklopu plana odseka za varstvo narave in v organizaciji Braneta Pejoviča obiskalo Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani.
Najprej smo obiskali razstavo Skrivnostna smrt mlade Leonore, mlade samice brazdastega kita, katere truplo so spomladi 2003 opazili v Piranskem zalivu in katere okostje je največji muzejski eksponat v zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Po razstavi nas je vodila študentka biologije. Na začetku smo pogledali kratki film, ki prikazuje postopek pridobitve okostja.
Pridobitev okostja iz 13,2 m dolgega in približno 11 ton težkega trupla je zahtevna naloga, s kakršno se slovenski strokovnjaki do zdaj še niso spopadli. Odločili so se, da truplo potopijo na morsko dno in ga prepustijo naravnemu razkroju. Vodstvo in strokovnjaki Prirodoslovnega muzeja Slovenije so s precej napora v enem samem dnevu pridobili soglasja pristojnih ministrstev, ministrstvo za kulturo pa je brez oklevanja zagotovilo dodatna sredstva. Dela so zaupali potapljaški ekipi pokojnega Uga Fonde, ki je nemudoma začela priprave.
Za kitovo truplo je bilo treba najprej sešiti veliko mrežo, v katero so zavili ogromno telo, da se po razkroju mesa ne bi izgubila nobena koščica. Pripraviti je bilo treba velike betonske bloke, s katerimi so pozneje obtežili truplo. Ker huda burja ni dovoljevala izvedbe akcije, so šele teden dni po najdbi truplo iz Luke Koper, kjer je bilo privezano ob obalo, odvlekli na odprto morje in ga v bližini izlitja piranske kanalizacije v globini približno 20 m potopili na morsko dno.
Potapljaška ekipa je redno vsak mesec pregledovala situacijo. Avgusta so od kita ostale skoraj samo še kosti z vezivi in hrustancem. Večina razkroja je bila mikrobna, z drobnimi koščki tkiva so se hranile nekatere vrste rib in drugi morski organizmi.
Potapljači so prve kosti na površje dvignili po slabih štirih mesecih, čez dobrega pol leta pa še preostalo okostje. Nazadnje so konec maja 2004 na površje dvignili lobanjo. Muzejska tehnična služba je kosti razsolila v sladki vodi z dodatkom majhne količine klora. Nato so jih razmastili z organskim topilom. Krhke razmaščene kosti so utrdili z emulzijo in do jeseni 2005 je bilo celotno okostje shranjeno v muzejskih depojskih prostorih.
Samico kita so zaradi njene žalostne usode poimenovali po literarni junakinji Leonori, gre pa za največjo novodobno žival, ki je bila kadar koli najdena na območju današnje Slovenije. Scenarij razstave je zasnovan kot kriminalka s podnaslovi: Najdba orjaškega trupla, Kdo je bila mlada Leonora?, Videli so jo živo!, Kaj pa njeno sorodstvo?, Jo je pogubila lakota ali je postala žrtev človeka? in Uganka ostaja nerešena, na poučen, zanimiv in tudi zabaven način predstavlja vrsto dejstev o kitih in njihovi ogroženosti. Razstava je na ogled še do 16. septembra letos.
Po ogledu omenjene razstave smo si ogledali še preostali del Prirodoslovnega muzeja. Za razlago divjadi je poskrbel Brane.
Pred odhodom domov pa smo se podprli z izvrstno, še toplo lešnikovo potico, in rujno kapljico, za kar sta poskrbela Marjana in Brane.
Naslednji izlet v okviru OVN je izlet v Kali v Beli krajini, in sicer se bomo to soboto, 23. marca, člani PD Polet pridružili izletu MDO Dolenjske in Bele krajine. Prijave za člane PD Polet zbiram jaz…klikni tu za več informacij.
Mojca Starič
no images were found