V soboto, 23. marca, smo se člani PD Polet udeležili naravovarstvene ekskurzije z naslovom Kali v Beli krajini, ki jo je za Odbor za varstvo gorske narave pri MDO Dolenjske in Bele krajine organizirala načelnica Rozi Skobe, ki je od letos tudi članica našega društva.
Udeležba Poletovcev je bila spet velika – zasedli smo prvi del avtobusa. Datum je bil izbran zaradi mednarodnega dneva voda, ki je bil dan prej. Strokovna vodja je bila univ. dipl. biologinja Mira Ivanovič, vodja Območne enote Zavoda RS za varstvo narave Novo mesto, ki se nam je pridružila s še nekaj Belokranjkami v Črmošnjicah, kjer je bila naša prva postojanka.
Ko smo izstopili iz avtobusa so mnogi ugotovili, da je bil izbor oblačil napačen (in predvsem preskop, čeprav pri nekaterih po zaslugi njihovih »slabših« polovic.
Mira nam je ob informativni tabli razložila zgodovino Črmošnjic ter zgodbo o Divjem potoku, kjer so ob njegovem širšem območju velik pečat pustili Kočevarji, nemški kmetje, ki so jih na Kočevsko naselili grofje Ortenburžani v začetku 14. stoletja. Večina Kočevarjev se je nato med drugo svetovno vojno odselila, o njihovem življenju pa še danes pričajo ostanki nekdanjih vasi, razvaline Starega in Novega tabora ter številni ohranjeni vodni viri. Oskrba z vodo je bila nujna za obstoj vasi, zato je imela vsaka vas svoje studence, vodnjake in luže. Med ostanki nekdanjih kočevarskih vasi še vedno najdemo obzidane izvire in kale.
Nato smo se podali na pot proti Divjemu potoku mimo cerkve Marije vnebovzete, ki stoji sredi vasi, in je bila prvič omenjena v 14. stoletju. Zanimivo je, da je imela do konca 18. stoletja črmošnjiška fara kar 20 podružnic.
Divji potok z okolico predstavlja pomemben življenjski prostor na vodo vezanim rastlinskih in živalskim vrstam. Med najznačilnejšimi sta rak koščak in navadni močerad. Ob potoku živita tudi povodni kos in siva pastirica, v krošnjah dreves pa detlji, žolne in številne pevke. Med prevladujočimi listavci sta bukev in beli gaber. V podrasti uspevajo mnoge zeliščne vrste, kot npr. čemaž, zvonček in navadna kalužnica. Ob potoku so uredili lične sestavljenke živali in rastlin iz lesenih kock, ki sta jih preizkusil tudi naši najmlajši udeleženki, Zajčici. Pot pa krasijo tudi simpatični napisi na lesenih tablicah, skozi eno od njih pa je lep pogled na slap. Ta fotografija sedaj krasi namizje mojega računalnika, ki me bo večkrat popeljala v ta skriti biser narave.
Iz Črmošnjic smo se odpeljali v Kanižarico, kjer nas je pričakalo še nekaj Belokranjcev, vključno z vodnikom po rudniškem muzeju. Izkopavanje premoga se je v Beli krajini začelo pozneje kot drugje po današnji Sloveniji. Premog je našel Martin Mahin leta 1838 in dobil dovoljenje za izkopavanje. Izkoriščanje premoga je postalo zanimivo po letu 1856, ko je avstrijski podjetnik Franz Ritter von Fridau postavil železarno v Gradacu v Beli krajini in temu primerno potreboval velike količine premoga za njeno obratovanje. Njegova zgodba se je končala leta 1997, ko so rudnik zaprli zaradi odloka RS o zapiranju majhnih rudnikov iz leta 1990. Po ogledu muzeja smo se podali skozi rudniške rove, kjer smo lahko videli, kako je potekal izkop, miniranje, stebričenje, prevoz premoga itd.
Nato smo se podali do Kanižarske Mlake, ki je nastala po izkopavanju premoga s pogrezanjem tal. Na tem področju so na enem delu uredili umetno jezero, namenjeno ribolovu, na drugem pa je mokrišče Mlaka, ki je pomembno mrestišče različnih vrst dvoživk, ki vsako pomlad pridejo tja iz bližnjih travnikov in gozdov na »žabjo svatbo«. Pred mokriščem stojijo lične informacijske table in lesen zid z okenci, ki omogoča opazovanje živali. Zid pa bo treba povečati, saj tako majhen ne služi svojemu namenu. Ob ribiškem jezeru stoji ribiški dom, v katerem so nam ribiči nudili toplo zavetje, da smo se lahko okrepčali, za našo mlajšo udeleženko pa so poskrbeli z igro.
Iz Kanižarice smo se odpeljali na ogled raznih obnovljenih kalov in vodnjakov, ki so bili obnovljeni v okviru projekta Viri življenja. Prva dva smo si ogledali v vasi Zapudje, in sicer vodnjak Škalva vaški kal. Nekoč betonski kal je oskrboval vas s požarno vodo, služil kot napajališče za živino in celo kot vaško kopališče. Danes je z novo podobo predvsem domovanje redkih in ogroženih živali. Obnovljen je bil v letu 2011. Kot zanimivost naj omenim, da so krajani najprej nasprotovali tovrstni obnovi kala. Želeli so ohraniti obstoječo betonsko strukturo, ki pa je danes prekrita s plastjo zemlje, bentonitne folije, zemlje in kamenja. Po obnovi, ki je z vidika varovanja narave primernejša, pa kažejo izredno pozitiven odnos.
Sledil je ogled Radenskega kala, ki so ga člani Pašne skupnosti Radenci zgradili leta 1901, da bi živini, ki se je pasla na okoliščih pašnikih, zagotovili vir vode. Danes je obnovljeni kal prostor različnih rastlin in živali, z vodo iz njega pa naj bi si žejo tešila divjad, če le ta ne bi bil ograjen. Ob kalu so lično urejene sestavljenke dreves (podobno kot pri Divjem potoku) ter informativne table. Od kala smo se peš podali do Velike Radenske stene, od koder je pogled na Kolpo, Radence in višje ležeče zaselke ter Kozice. Žal razgled zaradi slabega vremena in letnega časa ni tako magičen kot sicer.
Na koncu nas je avtobus popeljal do CŠOD Radenci, kjer so nam za izredno nizko ceno kuharice skuhale odlično kosilo in pripravile slastno sladico. To, da smo morali piti le čaj in sok, smo jih zaradi dobre hrane oprostili.
Hvala, Rozi, za izpeljano ekskurzijo. In hvala, Mira, za odlično predstavitev.
Se vidimo 9. junija na Suhih Kozjanskih travnikih pod vodstvom Dušana Klenovška.
Mojca Starič
no images were found