V Beli krajini prijatelja imam,
ki navadno ne pije nikdar sam.
Med brezami belimi,
griči kot v pravljici,
čaka na Jurija pomlad.
5. novembra smo se prezgodaj zjutraj odpravili na izlet v Belo krajino. Pred kulturnim centrom smo ob zvokih godbenikov in besedah slavnostnih govornikov zakorakali na pohodno pot po obronkih Semiča.
Vsi zadovoljni smo se lotili drugega, pravijo, da že kar tradicionalnega Martinovega pohoda. Začetek je bil kar strm preko Semiške gore na Smuk. Pot se je vila med vinogradi in zidanicami, polnimi z ljubeznijo pridelane močne kapljice. Na začetku veselo pomenkovanje, proti vrhu pa le še globoko dihanje in bili smo na Smuku. To je bil tudi edini resnejši vzpon na celi poti. Po kratkem počitku in bežnem pogledu po Beli krajini smo se odpravili naprej proti Brezovi Rebri. Večji del te poti pelje po gozdu. Zaradi pozne in ne premrzle jeseni smo lahko uživali v razkošju jesenskih barv in šumenju sveže odpadlega listja. Nadaljevali smo v smeri Sodjega vrha in Gradnika. Spremljala nas je značilna belokranjska pokrajina bogata z brezami, bukovimi gozdovi, vrtačami in steljniki. V Gradniku je bil tudi daljši počitek za malico. S kar nekaj šalami in malico iz nahrbtnika in seveda s pomočjo domače kapljice je prehitro minil čas za počitek. Od tu nas je pot vodila preko vasi Črešnjevec, ki je svoje ime dobila po češnjah, do izvira reke Krupe. Reka Krupa je naravni spomenik in na prihaja površje sredi kraškega ravnika izpod 30 m visoke skalne stene. Na tej kratki reki, ki ima od izvira do izliva le 6 m padca, so včasih obratovali štirje mlini in dve žagi. Pot smo nadaljevali v smeri Vinjega vrha, kjer smo si ogledali znamenito baročno cerkev Svete Trojice. Od tu smo se še vedno, ali vse bolj dobre volje, odpravili proti cilju, torej Semiču. Ves čas pa so nas spremljale breze, vrtače in steljniki. Na cilju smo se dobre volje preoblekli in preobuli in se posedli v avtobus.
Pripravljeni smo bili za odhod na novi cilj, na izletniško kmetijo Jakovčan, kjer nas je čakal topel obrok in glasba. Tam smo se srečali s pohodniki z Vrhnike. Takoj, ko so bili želodčki polni in ko smo okusno hrano zalili z zlato kapljico, se je zaslišala prijetna glasba, ki sta jo iz svojih glasbil izvabljalala dva vrhniška pohodnika, in je najbolj razigrane brez pomislekov zvabila na plesišče. Po nekaj plesih in prijetnem kramljanju smo se še vedno dobre volje in s prijetnimi vtisi odpeljali proti domu. Tako je bil dan za vse uspešno zaključen.
Franci Gabrijel