V soboto, 18. februarja, smo imeli Poletovci organiziran drugi izlet v letu 2017. Navkljub slabši vremenski napovedi se nas je zbrala pogumna dvanajsterica in z manjšim avtobusom smo se odpeljali naproti dogodivščinam na Koroškem. Obvezen postanek za kavico, čaj in pekarske dobrote smo naredili v Celju, kjer se nam je pridružil še trinajsti član, vodnik Marjan.
Ker nas je čakala še kar dolga vožnja na Koroško, se nismo kaj veliko obirali. Mahnili smo jo proti Velenju in nato Slovenj Gradcu ter po dobrih dveh urah in pol prispeli v Dravograd, kjer je bilo izhodišče za naš pohod.
Košenjak je 1522 m visok vrh severno nad Dravogradom, sosedje mu rečejo Hühnerkogel. Je najvišji vrh Kobanskega in Kozjaka nad Dravogradom, območja vzhodnih Alp, ki se naslanja na avstrijsko Golico. Svoje ime je dobil po nekdaj obsežnih traviščih košenicah na samem ovršju. Drugo ime za vrh je Kokošnjak, saj spominja na redki gozdni ptici, divjega petelina in ruševca, ki sta našla domovanje v teh gozdovih.
Pot nas je na začetku vodila po ozkih uličicah Dravograda, a smo se kmalu dvignili nad mesto. Malce nad mestom je nekoč ponosno stal grad Dravograd (po nemško Traburg), ki ima danes žal precej manj ponosen izgled. Nadaljevali smo mimo razvalin gradu in lovskega doma Grajska bajta ter se malce naprej od Sodnega stolpa priključili tematski poti Dravograjska pot, ki smo ji sledili vse do Ježeve bajte. Nadaljevali smo po kolovozih, kjer se je občasno pot strmo vzpela in nas kmalu pripeljala mimo travnika, kjer v spomladanskem času raste redek in zato zaščiten Kochov svišč. Na zgornjem delu travnika so nas markacije ponovno povedle v gozd, mi pa smo markirani poti, ki višje še nekajkrat preči kakšno gozdno cesto, sledili do treh oz. štirih križev, za katerimi stoji večja kapela. Naprej smo kratek čas nadaljevali po cesti, nato pa so nas markacije usmerile na pešpot, ki se zmerno vzpenja skozi gozd. Dobro označeni poti, ki višje še nekajkrat preči različne gozdne ceste, ves čas sledimo v smeri Košenjaka.
Pri zgledno urejeni domačiji Ježeva bajta smo si privoščili daljši okrepčilni postanek in opazovali ples snežink, ki so se začele spuščati proti tlom. V nadaljevanju se kolovoz spremeni v nekoliko bolj strmo pešpot, ki ji sledimo do vrha Košenjaka. Naletavanje snežink je z vsakim prehojenim korakom postajalo gostejše, kar nam je pričara pravo zimsko pravljico. Vrh, pobeljen s starim snegom, smo dosegli po okoli treh urah in pol ob plesni spremljavi snežink. Razgledi so sicer malce sramežljivi, a Košenjak niti ni znan kot dober razglednik. Zaradi pogozdenega vrha se vidi le proti Peci in Raduhi, pa tudi Kopam …
Na vrhu nismo bili sami, pozdravili smo se s skupinico planincev. Privoščili smo si malce daljši oddih, požigosali knjižice, ovekovečili spomine za deževne dni in se odpravili proti Domu na Košenjaku. Dobre pol ure sestopa in že smo sedeli v toplem in prijetnem ambientu Doma na Košenjaku, kjer so nam postregli z zelo okusno obaro in slastnim jabolčnim zavitkom.
Čas je hitel ob prijetnem klepetu in že smo se morali odpraviti naprej proti dolini. Po okoli polurnem sprehodu po zasneženi panoramski cesti smo prišli v vas Ojstrica, kamor nas je prišel iskat avtobus in nam skrajšal sestop za vsaj uro in pol. Čakala nas le še vožnja proti domu. Na avtobusu je bilo vzdušje prijetno, čeprav smo bili vsi malce utrujeni. Strinjali smo se, da je Košenjak kar primeren vzpon za začetek hribovske sezone; z višinsko razliko okoli 1200 m ter treh in pol urah dostopa je ravno pravšnji zalogaj za zimsko zaspane planince.
Martin Železnik
