Načrtovani julijski pohod PD Polet Šentrupert na Triglav se ni uresničil, saj je bilo vreme tako slabo, da so vodniki turo preložili na avgust. Vse skupaj se je dobro obrestovalo. Jubilejni stoti pohod smo planinci iz Šentruperta in okoliških krajev opravili v prekrasnem sončnem vremenu v vikendu od 19. do 21. 8. 2011.
Šentrupertski trg je v petek kljub visoki temperaturi zaživel, saj smo se planinci domačega društva odpravljali na osvojitev Triglava. Kar društvo obstaja, je to že peti pohod na našega očaka. Pohodniki smo dobre volje vstopili na avtobus, kjer nas je že čakalo prvo presenečenje. Vsi smo dobili spominske majice za stoti pohod v osemletnem delovanju društva. Kljub vročini smo se v prijetno ohlajenem avtobusu prevoznika Prijatelj odpeljali našemu cilju naproti. Na poti smo pobrali še dva vodnika in naša odisejada se je nadaljevala. Izhodišče tokratnega vzpona je bila Pokljuka. Po vseh opravilih smo se opremljeni odpravili proti Vodnikovi koči. K sreči je sonce vsaj nekajkrat zašlo za oblake, kljub temu pa je bilo še kako vroče. V prijetnem koraku in kramljanju smo prispeli do Vodnikove koče, kjer smo se okrepčali in poopravili, kar je kdo moral. Pot smo nadaljevali proti Kredarici, kjer smo prvič prespali. V večernih urah smo prispeli na prvi cilj. Vreme je zvečer pokazalo zobe. Bliski so parali nebo, padlo je nekaj dežnih kapelj, veter je prepeval svojo mogočno pesem.
Zjutraj nas je pričakalo toplo sončno jutro. Na Kredarici je mrgolelo planincev. Nekateri že v steni, nekateri še pri zajtrku, spet tretji v opremljanju za pot na vrh. Naša skupina se je kmalu odpravila proti vrhu. Sama pot je potekala brez posebnih težav. Na vrhu nas je božalo in grelo toplo sonce. Kot martinčki smo posedli in uživali v prelepem razgledu. Morja sicer nismo videli, a vse druge lepote so tudi to odtehtale. V tokratni skupini je bilo sedem planincev, ki so prvič stali na vrhu Triglava. Kot se spodobi, so doživeli planinski krst, ki ga je opravil prvi vodnik Tone. Po uživanju v lepotah narave in ob krstu na vrhu je sledilo skupinsko slikanje v spominskih majicah. Sestop smo opravili po skupinah z vodniki, tako kot vzpon. Po sestopu se je še kako prilegla hladna pijača, pa naj bo le-ta pivo ali sok. S Kredarice smo se odpravili proti Staničevi koči, kjer smo še enkrat prespali. Pri koči so nas pričakali nekateri člani Pihalnega orkestra Šentrupert in nam ob prihodu zaigrali znano uglasbitev Jakoba Aljaža, Oj, Triglav, moj dom. Doživetje je bilo nepopisno. V koči smo počastili stoti pohod društva s krajšo prireditvijo, kjer je predsednik, Bojan Brezovar, spregovoril o nastanku društva. Dopolnil ga je vodnik Martin z nekaterimi zanimivimi podatki iz osemletnega delovanja.
Posedanje pred Staničevo kočo je bilo prijetno. Opazovali smo okolico, videli tri gamse, ki so se lahkotno sprehajali, opazovali planince v steni Triglava, ki so bili videti le kot kakšne črtice. Člani godbe so tudi zvečer zaigrali kar nekaj skladb in mnogi so zaplesali. Vzdušje je bilo čudovito. Po mnogih doživetjih smo se drug za drugim odpravili k počitku. Nedeljsko jutro v soncu nam je ponovno olepšalo dan, hkrati pa napovedalo konec prijetne ture. Iz Staničeve koče smo se odpravili v dolino Krme in naprej proti Šentrupertu.
Stoti pohod društva je zagotovo doživel vsakdo po svoje. Prepričana pa sem, da bo vsem pohodnikom ostal prijeten spomin na čas, ki smo ga skupaj preživeli.
Marija Zagorc
no images were found