V soboto, 5. aprila, smo se planinci Planinskega društva Polet odpravili proti našim južnim sosedom, saj je bil naš cilj najvišji vrh zahodnega dela samoborskega pogorja Japetić z višino 879 m nad morjem.
Na pot smo se odpravili v zgodnih jutranjih urah. Vremenska napoved je bila sicer slaba, ampak smo vseeno verjeli, da na naši južni meji ne bo deževalo. Pričakovanja glede vremena se nam niso uresničila, saj se ni zjasnilo.
Kar hitro smo prečkali mejo in se z avtobusom odpeljali skozi Samobor, potem pa po prekrasni soteski ob Lipovačkem potoku vse do Lipovca. Prevoznik Prijatelj nas je zložil pred Šoićevo hišo – to je planinski dom, ki stoji na mestu nekdanje postaje gozdne železnice. Koča je bila dopoldne še zaprta, tako da smo se vsi odločili, da se podamo na pot.
Bilo nas je triintrideset – kar lepo število za ne preveč prijazno vreme. Pot nas je vodila večino po gozdnih poteh. Do vrha Japetića, na katerem stoji razgledni stolp, smo hodili slabi dve uri. Na vrhu je bilo še slabše vreme. Megla, dež in veter so nas odvrnili od tega, da bi se povzpeli na stolp, zato smo se hitro spustili na Žitnico do prijaznih oskrbnikov planinske koče, ki so nas pričakali s kavo, čajem in toplo pečjo. Odločili smo se, da si privoščimo še toplo planinsko malico, saj so imeli raznoliko ponudbo prehrane, se malo posušili in po enournem počitku smo se odpravili naprej do naslednje koče.
Še kar nekaj ur hoje je bilo pred nami, vendar se je nekaj planincev po slabi uri odločilo, da se bo spustilo do izhodišča, drugi pa smo nadaljevali v smeri Velikega Oštrca (752 m). Pot je bila kljub deževnemu vremenu prijetna, čeprav včasih tudi malo naporna – strmo navzdol, pa potem spet navzgor, pa po grebenu in spet ob robu gozda. Malo pred planinskim domom pod Velikim Oštrcom smo zavili na drugo pot in se odločili, da se vrnemo do izhodišča.
Ko smo že mislili, da je naših vzponov za ta dan konec, je sledil še zadnji najstrmejši vzpon do ruševin gradu sredi gozda. Na vrhu smo se spraševali, le kako so pred desetletji to kamenje znosili po strmem hribu navzgor. Še zadnji postanek in nato strmo v dolino, po dobrih štiridesetih minutah smo bili na našem izhodišču.
Zadovoljni smo bili, da smo se kljub slabim obetom odpravili na pot. To je dober spomladanski planinski trening za vse tiste malo višje vršace, ki jih še nameravamo osvojiti letos.
Martina Ruperčič
no images were found