Novim zimskim pustolovščinam naproti
Aktivnosti v letu 2016 so se v Planinskem društvu Polet začele 24. januarja z že 113. tradicionalnim Lunohodom, pohodu iz trga v Šentrupertu v Nebesa ob polni luni, ki mu je februarja sledil še 114. Lunohod. Za organizacijo Lunohodov je tudi tokrat požrtvovalno poskrbel vodnik Jože Bučar.
Od novega leta do marca je društvo organiziralo dva izleta, in sicer 23. januarja na Sveto Trojica (1123 m) pod vodstvom Danijela Pejovića in Marjana Kobava ter 20. februarja na Črepič (789 m) in Fričev vrh (881 m), ki sta ga vodila Marjan Kobav in Bojan Brezovar.
Na prvem izletu na »Krpanov vrh« je bil posebno atraktiven voden ogled Ekomuzeja pivških presihajočih jezer, ki jih je na Pivškem kar 17.Po hoji po pašnikih mimo lepega Petelinjskega jezera in med pbčasnim rahlim naletavanje snega so planinci osvojili vrh, kjer so si ogledali cerkev Sv. Trojice in rožo vetrov. Oblačno vreme jih je sicer prikrajšalo za razgled, dobro okrepčilo v kantini Vojaškega muzeja in sončni žarki ob sestopu so poskrbeli za dobro protiutež slabemu vremenu. Izlet je bil ravno pravšnja uvertura za nabiranje kondicije in priprave na zahtevnejše ture. Posebej pa je potrebno pohvaliti najmlajšo udeleženko izleta, Katarino, ki je odlično držala korak s številno družbo – udeležencev je bilo kar 36 in tudi zaradi tega je bilo vzdušje enkratno.
Na februarskem izletu pa je pot planince vodila na vzhodni Kozjak, po grebenu nad Dravo. Na izletu s se jim pridružili planinci iz Kamnika. Izhodišče poti je bila Mislinja, od koder so se po trasi nekdanje železnice odpravili do zaselka Vovkarje (20 min). Od tu dalje so se kmalu zagrizli strmo v breg do košenine z nekdanjo kmetijo kmeta Črepinška, po kateri je Črepič dobil ime, od tu pa do vrha Črepiča ni več daleč. Vrnitev na izhodišče so zaokrožili s hojo po gozdnih poteh in po cesti mimo cerkve sv. Ruperta in sv. Vida.
26. februarja se je v Domu kulture v Šentrupertu odvil redni letni zbor Planinskega društva POLET, namenjen planinkam, planincem in prijateljem društva. Zbor je bil namenjen pregledu dela v preteklem letu, predstavitvi načrtov za naprej ter sproščenemu prijateljskemu druženju.
Posebno priložnost za srečanje z eno od legend slovenskega himalaizma je ponudil večer, ki se je sredi letošnjega februarja v organizaciji Knjižnice Pavla Golie Trebnje in Planinskega društva Polet Šentrupert odvil v prireditveni dvorani OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Osrednja osebnost večera je bil Viki Grošelj, eden zmed najbolj prepoznavnih slovenskih vrhunskih alpinistov, ki je ob 40-letnici svojih soočanj s Himalajo obiskovalce predavanja popeljal v zgodbe s strmih, zasneženih, zaledenelih pobočij strehe sveta. Z besedami, ki jih spremlja pogled iz živih modrih oči, nam je približal svet, poln »osupljivih prizorov, ob katerih zbledi ves človeški napuh«. O tem svetu je v založbi Delo lansko leto ob štiridesetletnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak izšla knjiga, v kateri so v obliki okoli 30 člankov in intervjujev iz Sobotne priloge zbrani zapisi, ki pričajo o slovenskem in svetovnem dogajanju v Himalaji. Pero Vikija Grošlja jim podeli poseben čar, saj gre za alpinsta, ki zna vrhunske dosežke, življenjske pustolovščine in odkrivanje lepot Himalaje tudi privlačno ubesediti in približati bralcu, hkrati pa jim je lastna avtentičnost, saj prihajajo iz človeka, ki je vse zapisano doživel na lastni koži.
Ob Vikijevem pripovedovanju v tistem večeru se je zbranim poslušalcem izkristalizirala osebna zgodba človeka, z katerega bi lahko dejali, da mu nič človeškega ni tuje. Za njim je bilo devet let trdega gorniškega življenja, preden je jeseni 1975 postal član takrat še jugoslovanske odprave slovenskih plezalcev pod vodstvom Aleša Kunaverja s ciljem preplezati novo smer v južni steni 8463 m visokega Makaluja. To jim je tudi uspelo in z dosežkom, ki še danes velja za velik podvig, so slovenski himalaizem umestili na svetovno raven.
Od takrat se je Viki Grošelj še velikokrat vrnil v to čudežno deželo, za katero pravi, da je vsakega med alpinisti, ki delijo ljubezen do nje, oblikovala po svoje. Stal je na desetih od štirinajstih himalajskih osemtisočakov; je Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki in prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov. Njegovo pot spoznavanja tisočerih obrazov Himalaje, na kateri so ga pričakala tako velika zmagoslavja kot tragedije, so v veliki meri zaznamovala srečanja z ljudmi: v prvi vrsti z domačini iz Nepala, preprostimi ljudmi, ki jih sam imenuje ljudje, »ki jih imaš že vnaprej rad«. Srečal se je s človekom takega kova, kot je Edmund Hillary, ki je na Mount Everestu skupaj s šerpo Tensingom Norgayjem zaoral ledino. Druži ga prijateljstvo in sodelovanje z enim od najpomembnejših predstavnikov svetovnega alpinizma, sedaj 71-letnim Reinholdom Messnerjem, karizmatičnim snovalcem gorniških muzejev Messner Mountain Museum nad Bolzanom ter bodočim režiserjem igranih dokumentarnih filmov o gorah in ljudeh.
Po lanskoletnem rušilnem potresu v Nepalu, katerega katastrofalne posledice je Viki Grošelj kot udeleženec ene izmed odprav v tistih dneh videl z lastnimi očmi in jih opisal ko »hojo skozi obup«, se je odločil za organiziranje humanitarne pomoči prebivalcem na prizadetem območju. S pomočjo dobrih ljudi mu je to uspelo izpeljati, del izkupička Vikijeve zadnje knjige pa bo prav tako namenjen pomoči na območju potresa.
Med pripovedovanjem se je izkristaliziralo, da je prostor med 0 in 8848 m nadmorske višine prostor neskončne zgodbe o ljubezni do gora in narave, o vrhunskem alpinizmu, ki ni zaverovan sam vase, temveč mu je lastna odprtost do soljudi, narave in sveta, ki ga obdaja. Ta odprtost gre seveda z roko v roki z nujno potrebno umaknjenostjo vase v obdobjih, ki zahtevajo premislek in osredotočenost. A ena od najlepših, intuitivno začutenih potez Vikijevega značaja, ki je pogosto skupna alpinistom zares vrhunskega kova, je, da občasen umik vase ne pomeni tudi narcistične zaverovanosti v svoj lastni ego. Prav junaki s takšnim predznakom so junaki, ki to za vedno ostanejo.
Vprašanje, zakaj se človek odpravi v gore, bo morda za vedno ostalo nikoli do konca pojasnjena, velika sfingina uganka. Zdi se, da je v tem določen čar, neujemljiva in neukrotljiva lepota – ter hkrati neizmerno veliko prostora za vse tiste pustolovščine, ki še pridejo. Naj jih hoja po gorskih poteh Vikiju, udeležencem večera, ki so se izkazali kot odlični poslušalci z zanimivimi, tudi šaljivi vprašanji (kot na primer tisto o obstoju jetija), pa tudi vsem ostalim planincem prinese še mnogo.
Pripravila Andreja Udovč
Poletovi pomladni planinski pohodi
12. marca se je Planinsko društvo Polet odpravilo naproti lepotam Čemšeniške planine, ki se nahaja na Zasavsko – Posavskem hribovju na nadmorski višini 1120 metrov. Po prebujanju z jutranjo kavico in krofi v Trojanah se je pohod začel v vasi Šentgotard. Skoraj v celoti zasnežena gozdna pot je planince vodila do smučišča Prvine, kjer stoji lepo urejen hotel D, čez pol ure pa so že uživali v razgledu na okoliške hribe z razgledne točke, ki je le nekaj minut oddaljena od koče. K polurnemu postanku sta spadala malica in topel napitek, potem pa se je pohod nadaljeval v smeri Krvavice do vrha Čemšeniške planine. Tu zaradi poraščenega gozda ni razgleda, so pa zato več časa posvetili nastanku skupinske fotografije. Po dobri uri in pol hoje po grebenu in spustu po zasneženi planinski stezi so prispeli na sedlo Gunet, kjer se pot razcepi v smeri Krvavice in Partizanskega vrha. Tu smo ubrali pot v smeri Partizanskega vrha in kasneje ugotovili, da smo si s to izbiro podaljšali pohod. V kraju Znojile se je bilo že malo utrujenim pohodnikom prijetno odžejati z vodo, ki je pritekla iz studenčka. Od tu so nadaljevali pot v smeri doma pod Partizanskim vrhom in se od njega pred zaključkom pohoda spustili v Planinsko vas, nato pa se ob sončnem zahodu in obujanja doživetij odpeljali domov proti Dolenjski.
Naslednji izlet z ogledom delte Soče in starega mestnega jedra Palmanove se je ob fantasičnem vremenu zgodil sredi aprila. V kraja Lokve se je Poletovcem pridružil turistični vodnik, ki je bil pravi zaklad informacij o kulturnih in naravnih znamenitostih ob poti. Po prečkanju slovensko – italijanske meje so izletniki po približno uri vožnje od počivališča Lom prispeli do izhodiščne točke pohoda, v Malfalcon, in se od tu po poti ob nasipu bivše struge Soče odpravili v naravni rezervat, kjer se da videti veliko različnih živali v njihovem naravnem okolju. Ob krožni poti po parku so postavljene opazovalnice, ki obiskovalcem olajšajo ogled divjih živali, nudijo pa tudi priložnost za kakšen dober fotografski posnetek. Po koncu ogleda parka je napočil čas za odhod v Palmanovo in ogled njenega koncentričnega, zvezdnato oblikovanega obzidja ter mestnega trga. Seveda se izlet ni zaključil brez pristne italijanske kave, sledilo pa je še kosilo v gostišču Ambasador v Lokvah.
Kolesarski odsek pa se je v sodelovanju s člani KD Grosuplja 7. maja odpravil na turno kolesarski izlet na Pugled. V lepem sončnem vremenu se je na izhodišču v Grosupljem zbralo 15 kolesarjev, ki so se po veselem snidenju iz izhodišča ob romantični Grosupeljščici zapeljali iz Grosuplja, se povzpeli do Dobja, nato pa po gozdu do Panc, ki so priljubljena kolesarska destinacija tako za cestne kot za gorske kolesarje. Pot se je nadaljevala pod Debelim vrhom v smeri Javorja. Spustili so se v Javorsko dolino in pri strelišču, kjer je v tistem trenutku močno pokalo, zavili levo k prvem bunkerju, ki so ga raziskali peš. Po okrepčilu soo se napotili k drugemu bunkerju, ki so ga obiskali s kolesom. Najpogumnejši se je tudi zapeljal po stopnicah, ki vodijo do okna bunkerja. Nato so se po glavni cesti, ki vodi na Javor, pripeljali do vznožja Velikega Lipoglava. Tam so pri prijaznih domačinih dopolnili zaloge vode, počakali, da so prispeli vsi kolesarji, vmes pa zakrpali še zračnico, ki je ravno med počitkom odpovedala poslušnost. Sledil je vzpon na cilj ture na Pugled, 615 m visok vrh, ki se nahaja med Podlipoglavom in Velikim Lipoglavom. Na vrhu stoji spomenik NOB, od tam pa se ponuja tudi lep pogled na Ljubljano. Po krajšem počitku so se vrnili do Velikega Lipoglava in po travniški potki odbrzeli mimo Malega Lipoglava do izletniške kmetije Pri Jakopcu, kjer so se odžejali in se zaradi pretečih črnih oblakov hitro odpeljali naprej proti Magdalenski gori. Na njej stoji cerkev svete Magdalene, ki je zgrajena v kmečkem gotskem slogu. Magdalenska gora sodi med najbolj znana arheološka najdišča v Sloveniji, na njej pa je speljana tudi urejena sprehajalna arheološka pot. Na njej se niso dolgo zadrževali, ker so temni oblaki in oglašajoči se želodčki že priganjali naprej. Spustili so se do avtoceste in preko nadvoza, nato pa se mimo Koščakovega hriba vrnili na izhodišče, kjer so na hitro pospravili kolesa in se odpravili na after v Pizzerijo Sonček, ki je na drugi strani stavbe. Takoj zatem se je ulila ploha, kolesarji pa so bili veseli, da so ji ušli in da smo končali prijetno turo v lepem vremenu.
Pripravila Andreja Udovč
Poletno dogajanje v Planinskem društvu Polet
Poletni dnevi so planince iz PD Polet ponovno zvabili v gore. Preživeli smo aktivno obdobje, saj so se v tem času odvili kar štirje društveni izleti, najbolj pa je poletje zaznamoval planinski tabor v Bosni in Hercegovini.
Odločitev za to, da bo naš naslednji poletni pohodni tabor v zadnji republike bivše »Juge«, ki je še nismo prehodili, je padla že, ko smo se z avtobusom vračali z lanskoletnega tabora v Srbiji. Skupaj z vodnikom Rašem, simpatičnim Črnogorcem, ki že štirideset let živi v Ljubljani in je vodnik Planinskega društva Integral, sva zasnovala program in po dolgotrajnih pripravah smo 1. julija krenili na pot. V Sarajevu smo si ogledali nekaj mestnih znamenitosti in se okrepčali na Baščaršiji, prespali v planinskem domu, že naslednjega dne pa smo po štirih urah vzpona osvojili vrh Bjelašnice in se fotografirali na startu olimpijskega smuka. Ko smo se vračali v dolino po progi olimpijskega slaloma, so oživeli spomini na enkratno vzdušje, ki so ga uprizorili bosanski navijači ob smučanju Bojana Križaja in ostalih tedanjih smučarskih asov – res nepozabni trenutki! Naslednjega dne smo se z džipi in kombiji pripeljali do izhodišča Tisovica, odkoder smo opravili vzpon na vrh Prenja, Zeleno glavo. Čudovita, prostrana gorstva so nam dala vedeti, zakaj jih domačini imenujejo bosanska Himalaja. V Konjicu smo si ogledali leta 1979 zgrajeno Titovo nuklearno zaklonišče ARK in se okopali v Boračkem jezeru. Naslednjega dne smo se odpravili proti Mostarju in si ogledali stari grad v mestu Počitelj, ki je na seznamu za vključitev na UNESCOV seznam kulturne dediščine, pa tudi slapove Kravice, ki jim domačini rečejo »oaza v kamnu«, ter romarsko mesto Medžugorje. Imeli smo še ravno toliko časa, da smo si ogledali še Vrelo Bune, izvir reke, ki prihaja na plano izpod mogočne skale in je zaradi svoje lepote postal oblegana naravna in turistična znamenitost. Naslednjega dne smo se sprehodili po Mostarju, kjer nekatere stavbe še nosijo sledove vojne, ogledali pa smo si tudi skoke z znamenitega, lepo obnovljenega mostu. Nato smo se podali proti Tjentištu, kjer smo ostali tri dni. Ogledali smo si vse, kar se je dalo: spomenik padlim v bojih na Sutjeski – na spomeniku je vklesanih preko 3300 imen – ter rekreacijski park. Naslednje juro pa je sledil težko pričakovani vzpon na Maglić, ki je predstavljal vrhunec našega poletnega tabora. Vsi udeleženci so bili navdušeni, da so osvojili vrh te osupljive, navdušujoče države. Predzadnji dan je bil namenjen spoznavanju Zelengore in njenim številnim jezerom. Čudovita flora nas je spremljala na poti na naš zadnji, Uglješin vrh.
Ob vsem lepem, kar smo doživeli v Bosni in Hercegovini, smo si nekateri obljubili, da se bomo še vrnili v te kraje. Naj se za konec še zahvalim vsem udeležencem za odlično razpoloženje, dobro družbo in sodelovanje ter jim čestitam, da so osvojili vse, kar se je dalo. Posebna zahvala pa gre našemu vodiču – hvala Rašo, brez tebe ne bi šlo!
Bojan Brezovar
Jesensko dogajanje v Planinskem društvu Polet
Šentrupertska dolina je zasijala v zlatih jesenskih odtenkih in v soboto, 8. oktobra, je napočil čas za tradicionalni pohod po 20 km dolgi Steklasovi poti po obronkih Šentruperta. Letošnji pohod v organizaciji Planinskega društva Polet in Občine Šentrupert je bil že 17. po vrsti, poseben pečat pa mu je dalo razkritje spominske plošče, posvečene našemu rojaku, zgodovinarju prof. Ivanu Steklasi, ob 170-letnici njegovega rojstva. Profesor Ivan Steklasa (1846 – 1920) se je v zgodovino kraja zapisal z delom Zgodovina župnije ŠentRupert na Dolenjskem, izdanim leta 1913. Delo predstavlja pomemben prispevek h kulturni podobi kraja in je nedvomno pustilo poseben pečat, zato sta ob tej jubilejni priložnosti Občina Šentrupert in Planinsko društvo Polet s spoštovanjem do dediščine prof. Steklase združila moči in pripravila spominsko obeležje. Ploščo, ki jo je oblikoval župan Rupert Gole, krasijo uvodni verzi iz tetralogije Štirje letni časi. Njen avtor, filozof in redni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Marko Uršič, je prijazno dovolil njihov zapis na spominski plošči:
»Štirje časi
so dani človeku:
preteklost, sedanjost, prihodnost
in večnost.«
Vsi, ki smo si – na čelu s predsednikom PD Polet Bojanom Brezovarjem – prizadevali za razkritje spominske plošče, si želimo, da bi bila ta lep in trajen spomin na prof. Ivana Steklaso, hkrati pa tudi, da bi ti verzi s svojo sporočilnostjo spregovorili tudi krajanom in obiskovalcem Šentruperta.
17. Steklasova pohodna pot je v celoti zelo lepo uspela. Dogodka se je udeležilo okoli 250 ljudi, zabeležili smo 140 vplačanih štartnin. Po jutranjem zboru na trgu v Šentrupertu smo se pohodniki po večinoma gozdnih poteh odpravili na pohod skozi neokrnjeno naravo ter uživali v bogati naravni in kulturni dediščini Šentruperta. Na pot so se podali številni domačini in prebivalci okoliških krajev, kar nekaj pa je bilo tudi obiskovalcev od drugod po Sloveniji, ki so zatrdili, da so jih prevzele lepote našega kraja in okolice. Pohodnikom je bila na voljo zloženka z informacijami o Steklasovi poti, nasmejane članice Društva podeželskih ženain deklet Šentrupertskešmarnice pa so tudi tokrat poskrbele, da ni nihče ostal žejen. Pohodniki so se lahko med pohodom okrepčali na štirih lokacijah: za dobro hrano so poskrbeli izletniška kmetija Možina, izletniška kmetija Nebesa, Hiša vina Frelih in gostilna Jaklič. Vsaj tako – ali pa še bolj – številčnega obiska in pohodnikov dobre volje si zagotovo želimo tudi prihodnje leto.
V lepem spominu je planincem PD Polet ostal tudi jesenki vzpon na Sinji vrh, ki leži 1002 m nad morjem. Na poti so si ogledali naravno znamenitost Otliško okno in uživali v razgledu na Vipavsko dolino, Kras in vrhove Trnovske planote. V predprazničnih decembrskih dneh pa je že v zraku snovanje novih planinskih podvigov v prihajajočem letu 2017. Lepo vabljeni, da storite nekaj dobrega za telo in duha in se nam na njih pridružite!
Pripravila Andreja Udovč