V soboto, 24. Januarja, smo imeli Poletovci organiziran prvi izlet v letu 2015. 31 planincev je zanimalo, kako piha burja na Primorskem. Naš cilj je bil Vremščica, to je hrib v bližini Divače, 27 m višji od tisočaka. Izhodišče poti je bilo v Senožečah, malemu kraju med Razdrtim in Divačo, na okoli 560 m nadmorske višine. Avtobus nas je odložil na parkirišču ob smerni tabli, ki nas je usmerila v pravo smer. Ko smo se dogovorili z voznikom, kje nas počaka, smo po krajših napotkih krenili na pot.
Sledili smo markacijam in spotoma občudovali kraški stil gradnje z mojstrsko obdelavo kamenja tako pri starih, že skoraj propadlih stavbah, kot tudi pri novogradnjah ali obnovljenih hišah. Kmalu smo prišli do manjšega spominskega parka, posvečenega dvema lokalnima junakoma: prvi je Rudolf Cvetko, nestor slovenskega sabljanja in prvi srebrni olimpionik (avstrijske reprezentance), drugi pa Danilo Zelen, vodja organizacije TIGR. Tu smo videli tudi zanimiva štiristrana kamnita korita (fontane), ki so nekdaj služila za napajanje živine in pranje.
Pohod smo nadaljevali mimo ekološke kmetije Meden. Asfaltirana cesta se je kmalu spremenila v kolovoz, in ko smo mu nekaj časa sledili, smo se začeli spraševati, kdaj se bo pot začela dvigovati, kajti do gozda smo hodili bolj kot ne po ravnem. Ko smo prispeli v gozd, smo naredili krajši odmor, da smo se odžejali, tisti, ki nam je bilo najbolj vroče, pa tudi slekli kak sloj oblačil, kajti v zavetrju gozda ni bilo ne vetra ne mraza. Pot se je nadaljevala po ožji stezi in se začela vzpenjati. Upočasnili smo korak, da zadnji ne bi zaostali, ter zložno nabirali višino. Naši gojzarji pa so spreminjali barvo ter postajali vse težji in naš korak še počasnejši, saj je bila pot zaradi deževja v preteklih dneh blatna in spolzka.
Prav veseli smo bili pogleda ob izhodu iz gozda, travnate planote je prejšnji večer rahlo pobelil sneg. Veseli smo ga bili, ker smo ga na Dolenjskem že pogrešali, pa tudi zato, ker nam je očistil čevlje. Na tem mestu smo malce skrenili z markirane poti; jasno nebo je nakazovalo, da bomo lahko uživali v razgledih. Ker je vrh Vremščice sicer lep razglednik, vendar ga s severne strani obdaja gozd, ki zakriva poglede, sem se odločil, da zavijemo proti Slatni, ki je 914 m visoka vzpetina, 10 minut oddaljena od markirane poti na Vremščico. Odprt je na vse strani, tako da smo se naužili razgledov proti morju in pobeljenim vršacom naših Julijcev ter italijanskih Dolomitov. Tu smo vztrajali navkljub močnemu vetru, kajti pogledi so bili res fenomenalni, na kar nas bodo še dolgo spominjale tudi fotografije.
Od Slatne nas je do vrha Vremščice čakalo še malce hoje po gozdu in travnikih. Po dveh in pol urah smo prispeli na naš vrh. Bilo je vetrovno, zato smo pohiteli z žigosanjem SPP knjižic, naredili skupinsko fotografijo in se hitro odpravili proti cerkvici Sv. Urbana okoli 15 minut naprej po grebenu. Tu smo si vzeli čas za malico in ogled okolice cerkvice, nekateri pa so se zatekli v k cerkvici prizidano Frančiškovo zavetišče, namenjeno pastirjem in planincem, ki jih ujame slabo vreme. Sama cerkvica je bila v celoti obnovljena leta 2006, Frančiškovo zavetišče pa so odprli leta 2011.
Čakal nas je še sestop. Odpravili smo se nazaj mimo vrha Vremščice proti hribu Strmec in do vasice Gabrče. Pot je bila bistveno manj blatna, saj smo večinoma hodili po kolovozu, zadnji del pa tudi po makadamski cesti. Po uri in pol hoje smo prispeli do avtobusa. S tem smo skoraj zaključili sobotni izlet, čakalo nas je le še obilno kosilo v gostišču Stari grad ter vožnja domov.
Res je na trenutke pihal precej močan veter, a burje, ki smo jo pričakovali, ni bilo. Vse kaže, da bo še treba na Primorsko, da bomo doživeli burjo v vsej njeni silovitosti.
Martin Železnik
