V soboto navsezgodaj smo, kljub precej slabi vremenski napovedi, krenili proti Avstriji. Naš cilj je bil, že drugič oz tretjič, Ankogel, 3250m visok vrh v Visokih Turah.
Bili smo zgodnji in se s prvo gondolo odpeljali do zgornje postaje. Vrh Ankogla je bil v megli, prav tako okolišnji vrhovi, na višjih pobočjih je bilo tudi nekaj novozapadlega snega. Po nekaj minutah hoje smo prišli do koče, Hannoverhaus, za katero skrbi Nemška planinska zveza. Po kratkem postanku in nasvetu oskrbnika, smo hitro krenili na pot. Po krajšem spustu se je pot zložno vila po pobočju in nato ob ledeniku krenila bolj strmo navzgor. Nad ledenikom smo se navezali v dve navezi, naši vodniki so si nadeli tudi dereze, vsi pa smo pospravili palice v nahrbtnike. Veter je nekaj časa prav močno pihal, kape in rokavice smo si nadeli tudi tisti, ki jih običajno ne maramo. Previdno smo se vzpenjali po zasneženi poti, pazili, da ne zdrsnemo na nestabilnih granitnih ploščah. Na srečo so bile temperature dovolj visoke, da na poti ni bilo ledu. Pot po skalnem grebenu je mestoma bolj izpostavljena. Preko Malega Ankogla smo prišli na glavni greben in po vzhodni strani grebena do glavnega vrha s križem in vpisno skrinjico, po približno 4 urah hoje. Povzpeli smo se še za nekaj metrov naprej, poslikali in se vrnili k križu. Nekajkrat je skozi oblake posijalo sonce, nas ogrelo in razveselilo. Kar hitro smo se pričeli spuščati. Vzeli smo si čas še za Domnov krst, saj je bil prvič nad 3000 metri. Nad ledenikom smo pospravili dodatno opremo, razpustili naveze in se po snegu odričali navzdol ter si tako skrajšali pot.
Sonce se je odločilo, da nam polepša dan in nas je na spustu prijetno grelo, vrhovi okoli nas so se svetili v soncu, pogled na vrh Ankogla nas je spremljal kar nekaj časa, prikazal se je tudi Veliki Klek. Poletelo je tudi nekaj snežnih kep. Prijetno razpoloženi in zadovoljni smo se, po približno 7 urah hoje, vrnili v kočo, kjer smo prenočili.
Že ponoči je začel padat dež, tudi sneg, saj so bila zjutraj pobočja nad kočo zasnežena. Zjutraj smo se vrnili s prvo gondolo v dolino in nato v dežju domov. Ker je bil karavanški predor zaradi prometne nesreče zaprt, smo se vračali preko Korenskega sedla.
Ob zaključni kavici smo poklepetali in se veselili pohval vodnikov Damjana in Martina, ki sta bila z nami zelo zadovoljna – mi pa z njima.
Vlasta
no images were found