Pred sobotnim pohodom po dolini Dragonje sem si v svojih mislih zarisala idilično podobo, ki jo bom doživela. Moram priznati, da sem si slikala povsem drugačno dolino. Namesto tega sem doživela del neokrnjene narave, se umikala grmičevju, ki je preraščalo poti, prečila reko po zasilno postavljenih kamnitih brveh, navsezadnje pa po sami vodi, kar je seveda pustilo posledice v mojih čevljih.
Med potjo sem razmišljala o ljudeh, ki so nekoč živeli v tej dolini. Kakšno je bilo njihovo življenje? Zakaj je dolina danes pravzaprav zapuščena? Ali je človek danes res tako »komot«, da mora imeti vse pri roki? Taka in podobna vprašanja so mi prešinjala misli. Da je bilo veliko življenja v tej dolini, je dokaj opazno še danes po ruševinah, ki so me spremljale ob poti.
Danes je najbolj ohranjen Mazurinijev mlin, ki stoji na levem bregu Dragonje tik pod Trskom. Mlin je obratoval do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Danes je obnovljen, a resnici na ljubo več ali manj sameva.
Med potjo so moje misli v veliki meri zaposlovali otroci, ki so na prvinski način pokazali svojo otroškost. Vode in prečenja reke so bili silno veseli. Ni jim bilo mar, ali bodo mokri ali ne. Nekateri so sanjarili o kopanju, kot da bi bili na morju.
Res nenavaden pohod sem z ostalimi pohodniki PD Polet zaključila z rahlim vzponom do vasi Boršt. Mokre čevlje so zamenjali suhi in svet je bil znova svetel in lep.
Marija Zagorc
no images were found