Ne vem zakaj, vendar le poredko zaidemo v Prleške gorice. Glede na konfiguracijo terena in na vsebine, ki ta teren pokrivajo, je zelo podobna Dolenjski, a še bolj nežna. Sploh v tem času, ko pokrajino pokriva nežno zelena barva in prvo cvetje. In ravno zdaj smo se na predzadnjo aprilsko soboto v zgodnjih jutranjih urah odpravili na izlet v Prlekijo, na pohod od Gomile do Jeruzalema.
Še v mraku smo se odpeljali iz Šentruperta. Pot nas je vodila po dolini reke Mirne do izliva v Savo in naprej po dolini reke Save do Zidanega mostu in po dolini Savinje do Celja. Tu smo se obrnili proti Mariboru in na odcepu za Slovensko Bistrico zapustili avtocesto ter se odpeljali proti Ptuju in Ormožu. Na avtobusni postaji v Ormožu smo pobrali Jožeta Žnidaršiča, vodnika planinskega društva Maks Meško iz Ormoža, ki nas je popeljal na našo pot.
Od Ormoža do Gomile smo se peljali z avtobusom. Ker pa domačini ponavadi to pot opravijo v nasprotni smeri, smo kar nekajkrat zgrešili. Naše iskanje prave poti nas je tako pripeljalo v Sakušake do rojstne hiše in danes muzeja Janeza Puha. Ker smo ga našli po naključju in nismo bili naročeni, smo si muzej lahko ogledali le od zunaj. Janez Puh (1862-1914) je bil genialni izumitelj na področju takratne avtomobilske industrije, saj je imel samo na dunajskem patentnem uradu prijavljenih kar 19 izumov. Posvečen mu je razgledni stolp na Gomili, ki se je že pojavil na obzorju, tako da smo do Gomile hitro našli.
Potem pa pot pod noge. Nekateri so se povzpeli na stolp in si z vrha ogledali našo pot, vodnik Jože pa nam je razdelil obeske domačega društva, in odpravili smo se na pot. Hodili smo med njivami, vinogradi in skozi gozdove ter opazovali lepote in moč narave. Opazili smo, kako je zaradi premočnih padavin razmočena zemlja zdrsela v dolino, po dolinah pa zgnito pšenico na poljih, kjer je predolgo stala voda. Tako smo prikorakali do Svetega Tomaža, kjer smo imeli tudi prvi malo daljši postanek. Po nujnem okrepčilu smo se odpravili naprej. Kmalu smo prispeli do rojstne hiše Maksa Meška, kjer so bili domači ob tako lepem vremenu gotovo na polju. Ko smo nadaljevali pohod videli tudi z grmovjem zaraščene nasade in prispeli do vasi Cerovec, kjer se je rodil pesnik Stanko Vraz. Od zunaj smo si ogledali njegovo rojstno hišo in nadaljevali skozi lepo urejene vinograde ter zadovoljni prispeli na cilj. Na Jeruzalemu smo še enkrat na hitro pogledali okolico, požigosali dnevnike in se odpravili proti gostišču Brenholc, od koder je že dišalo po hrani.
Modro smo ugotavljali, da prehojena planinska pot pravzaprav ni ne planinska pa tudi ne vinogradniška – pravzaprav bi ji lahko rekli žejna pot, ker nas je vseskozi dajala žeja. Hitro smo se preobuli in preoblekli pri avtobusu, ki nas je že čakal.
V gostišču smo se posedli kar na terasi, kjer je ob okusni hrani tudi lep razgled po Slovenskih Goricah. Poskusili smo tudi domače vino, ki je upravičeno na dobrem glasu in tako smo tudi z žejo opravili! Zadovoljni smo se odpravili na avtobus in proti domu. V Ormožu smo odložili vodnika Jožeta, domov pa smo prispeli v večernih urah.
Upam, da so bili z dnem tudi ostali vsaj toliko zadovoljni kot jaz. Na svidenje na naslednjem izletu.
Franci Gabrijel
no images were found