Planinci Planinskega društva Polet Šentrupert smo se v soboto, 3. 11. 2012 povzpeli na Čaven. Čaven ni le vrh, ampak se tako imenuje srednje visoka kraška planota nad Vipavsko dolino.
Izlet smo sicer načrtovali že za zadnjo nedeljo v oktobru, vendar smo ga zaradi slabega vremena prestavili za šest dni v mesec november. Vremenska napoved tudi za ta dan ni bila najbolj ugodna, vendar nas to tokrat ni zadržalo doma. Že v zgodnjih jutranjih urah smo se z avtobusom odpeljali proti Primorski do Ajdovščine in še malo naprej do vasice Lokovec, kjer je bil naš začetek in cilj pohoda. Enaindvajsetim planincem se je pridružil še domačin iz Ajdovščine, ki nam je med potjo povedal veliko zanimivosti o pohodni poti.
Pot na Čaven nas je vodila po Srednječavenski poti skozi gozd, nato preko melišč in ponovno skozi gozd. Pot ni bila naporna, le zadnje pol ure se je po travnih pobočjih strmo vzpenjala na vrh Kuclja, 1.237 m n.v. Vrh smo osvojili po dobrih treh urah zmerne hoje. Vreme se je po jutranji megli in grozečih napovedih, da nas bo sredi opoldneva ujel dež, skoraj razjasnilo in lahko smo v soncu opazovali prekrasen pogled na Vipavsko dolino. Na vrhu nas je ujela megla, začelo je pihati, vendar dežja le ni bilo. Ko so se oblaki malo razmaknili, smo lahko videli tudi do morja. Na vrhu ni bilo časa za malico, hitro smo se fotografirali in se spustili do koče Antona Bavčerja na Čavnu. Privoščili smo si krajši oddih, izpraznili naše zaloge hrane iz nahrbtnikov in potem samo še v dolino. Vmes smo se ustavili še na Mali gori (1083 m n.v.), kjer so nas gostoljubno sprejeli prostovoljci iz Planinskega društva Ajdovščina, sekcija Kamnje. Razložili so nam, zakaj je Mala gora simbol trdega dela in lepih spominov. Pot smo nadaljevali po obrobju planote in se spet spustili na Srednječavensko pot, po kateri smo se vrnili na naše izhodišče. Z avtobusom smo se nato odpeljali v Ajdovščino, si privoščili toplo planinsko malico in se potem v mraku zadovoljni vrnili proti domu.
Martina Ruperčič
no images were found