Izlet društva na 'nemški Triglav' Watzmann
27.–28.avgust 2011
Ob 211. obletnici Staničevega prvopristopništva se je 14 planincev planinskega društva Polet odpravilo na Watzmann, 2713m visoko in drugo najvišjo goro v Nemčiji, ki stoji sredi Berchtesgadenskih Alp. Berchtesgadenske Alpe, vzhodne Bavarske Alpe, sestavlja devet gorskih verig, od katerih je pogorje Watzmann najbolj znano. S svojimi 2.713 metri Watzmann slovi kot drugi navišji vrh Nemčije, zaradi nedosegljivosti pa je že od nekdaj burkal človeško domišljijo, ki je okrog njega spletla legendo. Domišljijo pa je dodobra razburkal tudi Valentinu Staniču, doma iz Bodreža pri Kanalu ob Soči, takrat mlademu študentu teologije v Salzburgu (Solnogradu), sicer pa vsestranskemu učenjaku, človekoljubu, hribolazcu in alpinistu, ki so ga še posebej privlačili nedostopni vrhovi. Nekje med 8. avgustom in 6. septembrom 1800 naj bi se Stanič odpravil na predvrh Watzmanna, Hocheck, motilo pa ga je, da mu je do takrat še neosvojena Mittelspitze zapirala pogled na Veliki Klek (Groβglockner), na katerem je s prvopristopniki stal nekaj dni prej. Tako se je po skrajno nevarni in dotlej še neprehojeni "poti" odpravil naprej … in dosegel najvišji vrh Watzmanna, izmeril njegovo višino in natančno opisal pot.
In po njegovi poti smo se v soboto, 27. avgusta 2011, odpravili tudi mi. Vremenska napoved za soboto ni bila obetavna in že kmalu po prehodu skozi karavanški tunel so se narisale na vetrobranskem steklu našega avtobusa prve dežne kapljice. Tisti dan je bil naš cilj koča Watzmannhaus (1930m), do katere je bilo iz izhodišča dobre tri ure hoda. Berchtesgaden nas je dočakal deževen in zavit v meglo. Prvoten načrt, da si ogledamo Orlovo gnezdo (Adlersnest), letno rezidenco razvpitega in še ne pozabljenega nacističnega diktatorja Adolfa Hitlerja, se je spremenil v ogled spominskega muzeja in zaklonišč ene največjih južnih utrdb tretjega rajha v kraju Obersalzburg. Po koncu ogleda se dež kljub napovedi po izboljšanju še kar ni unesel in nejevoljno smo pogledovali proti nebu. Odpeljali smo se do našega izhodišča, kraja Wimbachbrucke, ki leži na koncu istoimenske ledeniške doline, katera se ujeda globoko v zahodno ostenje Watzmanna.
''V hribe hodi v vsakem vremenu, kajti le tako boš tudi v lepem!'' se glasi nam planincem dobro znani rek. In tako smo se odpravili. V dežju. Kot glavni vodnik se rad pošalim, da je taka hoja do pristopov ali koč nenevarna, pa vendar odličen test za opremo planinca. Zaviti v nepremočljiva oblačila smo po strmi pristopni poti zakorakali v dežju. Gozd, posejan z macesni in smrekami, se je kmalu začel redčiti, iz zelenih pašnikov so nas ob poti spremljale in radovedno ogledovale ravno tako premočene krave. Kot da bi si mislile, le kaj jih preganja, da se sprehajajo v dežju. Odgovor je bil na dlani; napovedano lepo vreme naslednjega dne. Visoko v gorah je nekajkrat zagrmelo. Ni bil najbolj obetaven znak. Še najbolj nas je pogrel čaj z dodatkom pri prijazni gospe v koči na poti. In po dveh urah se je zgodilo; dež je prenehal, nebo se je začelo jasniti, visoko nad nami so se zasvetili od snega pobeljeni vrhovi, zagledali smo kočo. Še slabo uro in bili smo na toplem, s polnimi želodčki in potešeno žejo. Odločitev je padla, vstajanje ob pol šestih, odhod uro kasneje. Poskusimo priti vsaj na prvega od treh vrhov, Hocheck, kljub nekaj centimetrom snega. Upam, da ga bo čez noč še malo pobralo.
V jutro smo se zbudili z debelo temno kapo nad Watzmannom. Pa menda ja se niso vremenarji zmotili. Zaskrbljeno sem pogledoval proti grebenu. Ob odhodu pa so se oblaki kot po čudežu stopili in zakorakali smo v ostenje, obsijano s soncem. Čakal nas je naporen triurni vzpon do prvega od treh vrhov, Hochecka (2651m). Brez večjih težav smo prispeli do vrha, kjer je postavljeno tudi zavetišče. Greben do najvišjega srednjega vrha, do katerega je še dobra ura hoda, je rizičen. Odločitev je bila na tehtnici, skupaj z vodniki smo se odločili poskusiti. Štirje so se odločili, da ne gredo in nas počakajo v zavetišču. V koči je ostal tudi eden od naših zaradi težav z dihanjem. Devet si nas je nadelo pasove in čelade, vodnika dodatne vponke, pripravljeno sem imel dvajsetmetrsko vrv. Skale na zahodnem delu grebena so bile pokrite s snegom in ledom, potrebovali jo bomo. Vodenim zabičam skrajno previdnost na vsakem koraku in dosledno zapenjanje za jeklenice. V primeru kakršnihkoli težav ali prevelike nevarnosti bi se odločil, da se nemudoma vračamo nazaj. Pot je bila zahtevna, moji živci so bili napeti do skrajnosti, na treh mestih smo naredili dodatno varovanje z vrvjo, tik pod vrhom, na zelo zahtevnem delu, pokritem z ledom, je bila strgana jeklenica. Tu smo varovanje pustili nadelano za povratek. Ob 11:00 je devet planincev PD Polet osvojilo vrh Watzmanna. Čestitke vsem! Nagrada je bil fantastičen pogled na Visoke ture s kraljem Velikim klekom na jugu, na zahodu švicarske in avstrijske Alpe, na severu veličastna ravnina Nemčije s pogledom na Chiemsee, Globoko v dolini na vzhodu, kjer kraljuje Watzmannova vzhodna stana, ena najvišjih sten v Alpah (1800m), se bohoti kraljevsko jezero (Konigsee). In pa seveda na jugu tik pred našim nosom za nas tisti dan nedostopni tretji vrh, Südspitze (2.712 m).
Povratek je zmeraj hitrejši, ob koči smo se okrepčali in se predajali vročemu popoldanskemu soncu in čudovitim pogledom na prelepo dolino pod nami in na nasproti nam stoječe, trdno vkopano v hrib, Orlovo gnezdo.
Pozno zvečer smo se vrnili v ljubljeni naš Šentrupert, polni vtisov in prelepih spominov na preživeta dneva. Ja, nisi vsak dan na tako zahtevni gori!
zapisal Damjan Zupančič
no images were found